Čeprav se hranjenje v ležečem položaju morda zdi priročno, lahko dojenčku oteži regulacijo pretoka mleka in vodi v nenamerno prenajedanje ali prebavne težave, obenem pa se dojenček ob tem NE počuti slišanega.

Zakaj položaj med hranjenjem ni le stvar udobja

Položaj, v katerem dojenčka hranimo s stekleničko, ima velik vpliv na njegovo sposobnost, da sam uravnava količino popitega mleka in ob tem ohranja varno požiranje. Če hranimo v ležečem položaju, mleko zaradi težnosti lažje teče proti zadnjemu delu ustne votline, kar pomeni, da ima dojenček manj nadzora nad tem, koliko mleka vstopa v njegova usta.

Kaj se zgodi, ko dojenček leži med hranjenjem?

Ko dojenček leži ravno, gravitacija "potiska" mleko proti grlu, kar lahko:

• povzroči, da požira hitreje, kot bi želel,
• privede do tega, da spije več, kot dejansko potrebuje,
• onemogoča znake sitosti, saj nima časa za pavze ali odziv,
• poveča tveganje za refluks, kolike in celo zatekanje mleka proti sapniku
  
  

Ležeče hranjenje = več mleka, več težav?

Čeprav lahko mamici deluje, da je dojenček "končno spil vse", to pogosto ni odraz lakote, ampak pomanjkanje kontrole nad pretokom. V takšnem položaju hranjenje ni uravnavano z naravnimi pavzami, kar dolgoročno lahko vodi v prenajedanje, neprijetnosti v trebuščku, celo odpor do stekleničke ali hrane nasploh. To se lahko prenese tudi na kasnejše obdobje otroštva in celo v odraslost.

Kaj je bolj podpirajoč položaj?

Priporočljivo je, da dojenčka hranimo v:

• polsedečem položaju, z rahlo privzdignjeno glavo,
• položaju, kjer steklenička ni navpično obrnjena navzdol, ampak je mleko na voljo samo, ko otrok aktivno sesa (t. i. paced feeding). Steklenička je torej obrnjena vodoravno.

Tak način hranjenja omogoča dojenčku, da:

• sam uravnava tempo,
• se ustavi, ko je sit,
• ohrani varnost požiranja,
• razvija bolj naraven odnos do hranjenja.

Ne gre le za tehniko – gre za dojenčkov občutek varnosti

Hranjenje naj bo nežen, odziven proces, kjer dojenčekne zaliva mleko, ampak je slišan in opažen. Z izbiro ustreznega položaja mu omogočamo, da sporoča, kdaj ima dovolj, in da se vsak obrok konča s prijetnim občutkom v telesu – in povezanostjo z osebo, ki ga hrani.